V zadnjih dneh se vsi soočamo z ukrajinsko krizo, napadom Rusije na Ukrajino. Večinoma nas obdajajo občutki tesnobe, negotovosti in strahu za našo prihodnost. Učinki vojne in sankcij proti Rusiji so že pošteno zarezali v naš utečen in samoumeven vsakdanjik. Marsikomu se zdi nedopustno ali nemogoče, da se kaj takega sploh lahko dogaja v 3. tisočletju. Pa vendar! Ali je to res tako nemogoče?
Dosedanja gospodarska situacija v »razvitem in sodobnem zahodnem svetu« je privedla do občutka in prepričanja, da je človek na taki stopnji razvoja, da je vsakršna agresija, posebej z orožjem, nemogoča, da lahko »sodobni človek« rešuje vse konflikte z dogovorom, da je premagal željo po uničenju drugega in s tem prisvajanje njegovega ozemlja in imetja. Že kratek pogled v zgodovino nam nazorno pove, da so vojne vedno bile prisotne. Vsaka kultura ali narod, ki je uspel s svojo civilizacijo in s tem omembe v naših zgodovinskih učbenikih, je to naprej dosegel z vojno proti drugemu. Na določeni stopnji, ko sama vojna ni bila več potrebna, se je usmerilo v obrambo. To je prineslo občutek varnosti, miru, napredka in blaginje, kar pa je privedlo do drugačnega vedenja ljudi. Če so v času vojne ustvarjali pogoje za preživetje, kot so delavnost, dolžnost podrediti se skupnim ciljem, dolžnost skrbeti za družino in njeno preživetje, dolžnost skrbeti za obrambno sposobnost, …, so se v času miru začeli ukvarjati s kulturo, umetnostjo, pravicami,… kar je privedlo do vzpona posameznika, njegovih idej in predstav o človekovi superiornosti. Začele so padati moralne norme, vladati je začel egoizem in miselnost, da je dovoljeno vse. Padla je sposobnost in pripravljenost posameznika za boj, sposobnost in veščine za preživetje in s tem obrambna sposobnost cele civilizacije (primer Egipčani, Asirci, Grki, Rimljani, Azteki, Inki, razna kraljestva, …). To so izkoristili drugi narodi, ki so bili sposobnejši in močnejši v boju ter poskrbeli za zaton na videz nepremagljivih. Ne obstaja zastonj rek: »Zgodovina se ponavlja«! In ta se ponavlja ne glede na to, da živimo v 3. tisočletju, ne glede na to, da smo sposobni poslati človeka na luno, da je medicina sposobna že skoraj čudežev, da je gospodarstvo tako razvito, da si lahko privoščimo sadje, zelenjavo in ostale materialne dobrine kadarkoli in od koderkoli.
Skratka, narava človeka ostaja ista, samo orodje za dosego njegovih ciljev se spreminja. Občutek, da se kaj takega nam pa že ne more zgoditi, nas je vse prevečkrat prevaral, da bi se ga še naprej oklepali. Spomnimo se samo agresije na Slovenijo, balkanske tragedije, vojne v Iraku, Siriji, ali pa sedaj v Ukrajini.
Obstanek in preživetje posebej majhnih narodov do sedaj je bila posledica posameznikov, ki so bili sposobni videti znamenja časa ter imeli strategijo in sposobnosti ukrepati v dobro naroda.
Pa se vrnimo k naslovu tega komentarja. Aktivnosti našega PV na evropskem parketu so v zadnjem tednu prinesle tektonske premike v glavah voditeljev evropskih držav in EU. Njegove pretekle izkušnje, izobrazba, usposobljenost in sposobnosti so prišle prav pri agresiji JLA proti osamosvojitvi Slovenije in še kako pridejo prav pri ukrepanju evropskih držav, EU in tudi zveze NATO proti Rusiji zaradi agresije na Ukrajino. Dobro razume strategijo in naravo agresorja ter na podlagi tega je sposoben ustrezno ukrepati s ciljem, da zaščiti Slovenijo in v tem primeru tudi Evropo. Ob tem pa je sprožil pri številnih Slovencih strah in nezadovoljstvo zaradi občutka izpostavljanja Slovenije in s tem večje možnosti povračilnih ukrepov agresorja na slovenskih tleh. Ali res? V naravi večine Slovencev je, da se nočejo izpostavljati. V naravi Slovencev pa je tudi sposobnost, iz varne razdalje in v anonimnosti, komentirati in kritizirati ukrepe drugega, posebno takrat ko je že vse mimo. Ja, po bitki je lahko biti general. Pa se zopet vrnimo k človeški naravi. Pri človeku lahko vidimo različne karakterje. Od popolne podrejenosti do popolne nadrejenosti, praktično diktature nad okolico. Že pri otrocih lahko opazujemo tovrstno obnašanje. Močnejši in po karakterju vodja, večkrat maltretira šibkejšega. Ko se »šibkejši« postavi zase in si dobi še pomoč, se tovrstno maltretiranje ustavi. Če bi EU in zveza NATO pravilno in ostro nastopili ob prvem ekscesu s strani Rusije oz. Putina (npr. zavzetje Krimskega polotoka), do sedanjih razmer ne bi prišlo. Tako pa je Putin, glede na svoj karakter spoznal, da so voditelji zahoda neodločni, se ubadajo z »obrobnimi stvarmi«, kot so enakost spolov, ubadanje s teorijami, ki ne priznavajo naravnega ženskega in moškega spola in trdijo, da jih je celo več kot 100; zagovarjajo ideologije LGBT in ne vem katere še. S temi stvarmi se ukvarjajo, namesto, da bi opravljali naloge, ki se spodobijo za voditelje držav, ki so v preteklosti vzdrževali svetovni mir s svojo odločnostjo, vojaško opremljenostjo in usposobljenostjo. Tako je je avtokrat Putin začutil priložnost, da uveljavi svojo moč nad »šibkejšim«. Sedanja novost in glede na preteklost nepričakovana enotnost, je nastop in ukrepanje voditeljev EU in NATA. To je po mojem trdnem prepričanju tudi rezultat sposobnosti, strateškega razmišljanja in mnogih pogovorov našega PV. To je za Putina vsekakor nepričakovana situacija, ob kateri bo dobro premislil, ali bo nadaljeval s svojimi načrti po širitvi Rusije na njihova nekdanja ozemlja in tudi širše. Upamo lahko, da bo sedanja vojna ostala pretežno samo na ozemlju Ukrajine. Glede na sedanje reakcije zahoda in s strani Putina nepričakovanega hudega odpora s strani Ukrajincev, je pod velik vprašaj postavljen tudi osnovni Putinov cilj, zavzetje Ukrajine. Ostane lahko celo brez do sedaj zasedenih ozemelj.
Če vso situacijo gledamo s tega zornega kota, je nepravično in celo nesramno obtoževati našega PV, da s svojim delovanjem ogroža Slovenijo. Lahko smo hvaležni, da je sedaj okoli Slovenije ščit vseh ostalih evropskih držav z enotnim stališčem in ukrepi proti Rusiji. S tem je zaščitil Slovenijo pred agresijo nad našo državo. Tako kot se šibkejši zaščiti pred maltretiranjem vrstnikov.
mag. Janez Kunc