Objavljamo celoten opogumljajoč nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta pri sveti maši 15.8. na Marijino vnebovzetje na Brezjah.

Dragi bratje in sestre romarji, dragi Marijini častilci.

Marija je na obisku pri sorodnici Elizabeti zapela Magnifikat, moja duša poveličuje Gospoda. Prevzeta od Božje ljubezni, ki se je v njenem življenju kazala na tako izreden način, je njena duša vzklikala Bogu v hvaležnosti in občudovanju, ki ga premore samo nekdo, ki je postal ves Božji. In ona je postala vsa Božja. Svoje življenje je izročila njegovi previdnosti. "Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi." Od tega trenutka naprej je Božja beseda in njegova volja vodila njeno življenje in usmerjala njene odločitve. Bog jo je ljubil, ona pa mu je ljubezen vračala tako, da se je izročila v njegove roke.

Skupaj z Marijo danes tudi mi ponavljamo njeno hvalnico. Skupaj z njo tudi mi poveličujemo Gospoda, ker je eno izmed nas, njo, ki je vsa čista in vsa lepa, povišal nad angelske zbore, ko jo je z dušo in telesom vzel v nebesa in jo poveličal. V njej je Oče v polnosti uresničil Jezusove besede iz velikoduhovniške molitve pri zadnji večerji, ko je svojega Očeta prosil za svoje učence: "Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz" (Jn 17, 24). Nihče ni bil tako zvest Jezusov učenec, kot je to bila Marija, ki je hodila z njim vso pot njegovega zemeljskega življenja, od spočetja v Nazaretu do smrti in pokopa na Kalvariji. Zato je Jezus na njej kot prvi izpolnil besedo, ki jo je izrekel svojim: "Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz" (Jn 14,3).

Zato se katoličani 15. avgusta veselimo Marijinega vnebovzetja. Veselimo se praznovanja dejstva, vsebovanega v verski resnici o Marijinem vnebovzetju, ki pravi: "Ko je Brezmadežna Mati Božja, večna Devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo." Čeprav je Marijino vnebovzetje eden najstarejših krščanskih praznikov, je vnebovzetje kot versko resnico razglasil šele papež Pij XII. leta 1950.

Marijinega vnebovzetja pa se veselimo tudi kot obljube, kot obeta za našo prihodnost. "Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz," smo slišali Jezusovo zagotovilo. Marija je samo prva izmed tistih, po katere bo Jezus prišel in jih vzel k sebi, da bodo tam, kjer je on. Ko bo prišel naš čas, bomo tudi mi doživeli, da je Bog zvest svojim obljubam. Tudi mi bomo deležni poveličanja v nebeški slavi. Vstopili bomo v svobodo, za katero nas je oprostil Kristus.

A prej moramo stopiti v Marijino šolo. Na praznik Marijinega vnebovzetja smo prišli na Brezje tudi zato, da bi se ob Marijinem zgledu tudi mi učili izpolnjevati Božjo voljo. Naše življenje se ne začne in ne konča pod tem soncem, ampak imamo obljubo življenja, saj je »Kristus vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. Toda vsak v svojem redu.« To dejstvo pa pred nas postavlja tudi dostojanstvo odgovornosti. Odgovornosti za lastno življenje in za življenja vseh drugih, s katerimi smo oblikujemo čas in njegovo zgodovino. Odgovornost za vsakega posameznika, najbolj pa za tistega, ki je najbolj nemočen, najbolj ranljiv.

V tej odgovornosti moramo biti podobni Mariji, ki je z odgovornostjo sprejela Božjo ponudbo in postala mati Jezusa Kristusa. Sprejela je dar materinstva in postala varuhinja življenja, ki je zaživelo v njenem telesu. Kaj vse je morala prestati, da je obvarovala svojega sina. Najprej negotovo potovanje v Betlehem zaradi popisovanja. Potem divjanje Heroda zaradi paničnega strahu, da novorojenec ogroža njegov prestol in zaradi tega beg v Egipt. Iskanje dvanajstletnega, potem ko je po romanju ostal v Jeruzalemu in se v templju pogovarjal s pismouki, saj je moral biti v tem, kar je njegovega Očeta. Potem pa zaskrbljeno spremljanje Sina na poti njegovega javnega delovanja, dokler ga ni sprejela, tokrat mrtvega, v svoje naročje. Ljubezen, ki ne omaga, ki je nič ne ustavi, ljubezen, ki ostaja zvesta do konca.

Marijin zgled nam sprašuje vest, če smo tudi mi tako neomajno zapisani življenju, kakor mu je bila zapisana ona. Ali smo tudi mi, kot posamezniki in kot družba, dosledni varuhi življenja od njegovega spočetja do naravne smrti. Bojim se, da ne. Nedavno smo lahko doživeli, kakšnih besed je bil deležen človek, ki se je zavzel za nerojeno življenje in brez olepševalnih besedičenj povedal, da je tudi otrok, ki še ni rojen, nosilec človekovih pravic in najbolj temeljna med temi pravicami je prav pravica do življenja. Jemati nerojenim to temeljno pravico je prvi kamenček v plazu, v katerem človek nazadnje neha biti vrednota in postane bodisi za posameznike bodisi za določene skupine zgolj še sredstvo za doseganje ciljev. Ker nimamo pravega odnosa do življenja na njegovem začetku, imamo veliko težav tudi z življenjem na njegovem koncu. Ne znamo stopiti v pravi odnos spoštovanja do človekove smrti, do smrti vsakega človeka. To je tudi eden od razlogov, zakaj s takšno težavo pokopavamo žrtve, ki so zasute po rovih in jamah širom naše domovine. Hvala Bogu se je tu vendarle začelo premikati. Če bomo potrpežljivo in vztrajno hoditi po poti tega uveljavljanja spoštovanja do vseh mrtvih, sem prepričan, bomo morda le zaslutili, kolikšno dostojanstvo obdaja vsakega človeka, pa naj bo ta človek šele na poti, da bo ugledal luč dneva, ali pa je za svetlobo tega sonca že zaprl svoje oči.

V prvem berilo smo jo videli kot ženo, obdano s soncem in pod njenimi nogami mesec, na njeni glavi pa je bil venec iz dvanajstih zvezd. Žena, ki ji lepota narave izkazuje čast in poudarja njeno osebno lepoto, je žena, ki daje življenje, ki rojeva. Na njenega otroka pa preži zmaj, ki hoče požreti sad njenega telesa. Čeprav je prizor strašljiv, je v njem vendarle polno upanja. Zmaj se je zdel nepremagljiv. Njegove glave, njegove krone, njegovi rogovi, mogočen rep. In vendar je zmaj tako zelo omejen. V vsej svoji moči lahko vrže z neba samo tretjino nebesnih zvezd. Zaradi njega je morda zvezdnato nebo manj čarobno, ne more pa mu vzeti vse njegove svetlobe in lepote.

Tudi v našem življenju se lahko zazdi, da težave in preizkušnje grozijo, da nas bodo pokončale. A ne bojmo se. Zmaj, noben zmaj, nobeno zlo, noben režim, nobena ideologija, pa naj se zdi še tako mogočna in trdna, nima življenja v sebi. Zlo, nasilje, sovraštvo, vse to nosi v sebi želo smrti in je obsojeno na smrt. Res je, da lahko ogroža ženo in njeno dete, ne more pa ju uničiti. Dete, ki ga je žena rodila, je bilo vzeto k Bogu, zmaj mu ni mogel škodovati. Pa tudi žena je bila obvarovana zmaja in njegove hudobije.

Zato smo na koncu tega berila slišali čudovite besede obljube, za katere želim, da jim ob prazniku Marijinega vnebovzetja vzamemo s seboj kot trdno upanje, da je Bog večji od vsakega zla, od vsakega zmaja. Večji, ker ima življenje v sebi, kajti Bog je ljubezen. Ljubezen je njegova moč, ljubezen je njegova zmaga. In to je tudi zmaga vseh tistih, ki so njegovi. V Mariji, poveličani v nebeški slavi, se je že »uresničilo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga in oblast njegovega Kristusa.«

Marija, v nebesa vzeta, prosi za nas, ki se tebi izročamo.

msgr. Stanislav Zore OFM, ljubljanski nadškof metropolit